6 LET

Ne bom rekla, da se nikoli ne obremenjujem s predvidenimi mejniki, ki naj bi jih moja otroka dosegla. Seveda se, jih pa zdaj dojemam nekoliko drugače (kot sem jih včasih).
 
Nikoli ne bom pozabila začudenega pogleda, ki mi ga je namenila znanka, ko sem razlagala, da moj prvorojenec pri svojih napolnjenih 14 mesecih še ne hodi. “Ja kako, pa ga še nisi peljala k zdravniku?” me je spraševala. “Hmmm ne?!” 
Takrat sem si govorila, da bo ob svojem času, pa vendar moram priznati, da so me njene besede ganile. Spraševala sem se, če morda delam kaj narobe …
 
Lahko rečem, da se pri vzgoji trudim, pa vendar včasih vseeno izberem kakšno napačno odločitev, na katero nisem ravno ponosna (ok priznam, včasih celo kaj zelo obžalujem). So stvari, ki bi jih zdaj naredila popolnoma drugače, kot sem jih nekaj let nazaj. Ne morem pomagati, a moja dejanja so odraz večih dejavnikov in včasih ne zmorem upoštevati le tistega, kar bi bilo najbolj vzgojno za otroka. Ko sešteješ trmo, utrujeno mamico, naporno službo in še kakšno polno luno zraven je težko. Res težko! In zato delam napake, ki so (po mojem mnenju) neizogibne. Čeprav takšnim odločitvam sploh ne bi rekla napake, ampak nenehno učenje, s katerimi skupaj rastemo. Mene ni nihče učil, kako biti mama in kako strpno ter umirjeno vzgajati. Učim se sproti in velikokrat improviziram. A vseeno sem prepričana, da kljub nekaterim (na prvi pogled) napačnim odločitvam lahko otrok odraste v čudovitega (in lepo vzgojenega) človeka. Zakaj? Ker je vse iz ljubezni … prvi koraki, prva prespana noč, prve ocene v šoli ali pa besede nepoznane tete nikakor na to veliko ljubezen ne morejo vplivati. 
Naj se vrnem nazaj na prve korake … Žan je kmalu po tistih brezveznih in zaskrbljujočih besedah znanke shodil, jaz pa sem v zadnji skoraj šestih letih materinstva (ja toliko je že star) ugotovila, da se nima smisla obremenjevati za vsako malenkost. Sploh pa ne s časom, raje vso to energijo usmerim v otroka in ne v mimoidoče komentarje.
Ta moj fantek, ki je takrat shodil malce kasneje kot njegovi vrstniki, je zdaj najvišji v skupini. Ta fant sestavlja lego bolje od mene (ok, to res ni težko preseči, ker sem totalno netehničen tip človeka). In ta brihtni fantek ima zdaj take izjave, da me najmanj enkrat na dan vrže po tleh (na totografiji je komentiral, da je moja nova obleka res lepa, čeprav je zelo pisana). In zdaj draga teta, vam želim povedati eno malenkost – ko boste naslednjič želela komentirati še kakšnega dojenčka/malčka raje primite novopečeno mamico za dlan in ji recite: “Draga moja super ti gre!”