SUPER SI, ZAPOMNI SI TO DRAGA MAMICA!

 Ura je natanko 5.30 zjutraj, ko zaslišim brnenje telefona. Je petek ali sobota? Uf šit, pojma nimam? Najprej dobro razmislim, ali mi je res potrebno vstati iz tople postelje… sploh ne vem, kdaj je pricapljal iz svoje sobe v spalnico, a zdaj je tu, zraven mene. Gledam njegov spokojen obraz in se čudim temu rahlemu angelskem nasmešku.  Poskusim se počasi in previdno dvigniti iz postelje ne da bi ga zbudila in ob tem začutim bolečine v hrbtu, ki so zagotovo posledica dvoboja z malo premikajočo hobotnico, ki mi je dovolila le nekaj centimetrov na robu MOJE postelje. Nekako zmorem nabrati toliko energije, da se odpravim do kopalnice, kjer v ogledalu najprej zagledam svoj utrujen obraz in neprepoznavno telo, ki niti približno ni podobno tistemu fit ženskemu telesu, ki je nekaj let nazaj zmoglo marsikatero naporno vadbo. Ojoj, kako sem utrujena, a to je to? A takšno bo zdaj življenje? In še s spanjem zdaj komplicira, dve leti je spal v svoji sobi, zdaj pa kar prihaja k nama?! Moje misli zmoti ON, ko za mano prihiti v kopalnico … “Mamica moja, Izak je s tabo spal. Bilo je tako lepo!” in mi skoči v ljubeč objem. Kar narnkrat je vsa bolečina pozabljena. Utrujenost in pomanjkanje energije, dvomi i ostali mami simptomi ostanejo natanko tam, kjer sem jih nazadnje videla. V ogledalu. Jaz s sabo nosim srečo tega malega bitja, ki mu predstavljam vse!

Zakaj ta zapis?

Ker je to realnost, ki se pojavi v glavi marsikatere mamice. Ne gre zgolj za fizično utrujenost in ostale vidne simptome, gre za ogromno ostalih pomislekov, ki jih kot mamice delamo. Mnogokrat imamo slabe trenutke, včasih so to jutra, spet drugič so večeri. Mnogokrat dvomimo o tem, ali smo dovolj dobre. Mnogokrat smo zaskrbljene, ker ne zmoremo narediti še več. Ker ne zmoremo toliko, kot zmore znanka z otroškega igrišča. Ker ne zmoremo tako, kot piše v najnovejšem vzgojnem priročniku. Mnogokrat ni tako kot bi si želele, a najpomembneje je to, da je toliko, kot v tistem trenutku zmoremo. In to je ok mamica. To je realnost!

Jaz se vedno tolažim s tem, da moja fanta ne potrebujeta pravljice. Ne potrebujeta mamice, ki bo zjutraj polna energije in veselja. Ne potrebujeta mamice, ki bo popolna. Potrebujeta mamico, ki bo na življenje reagirala s čustvi, smehom in jokom.

To drage moje si zapomnimo, ko bomo naslednjič jezne same nase, ker nismo zmogle toliko potrpljenja, kot bi morale, ko se je vrgel na tla. Naši otroci v nas vedno vidijo le najboljše, nikoli ne gledajo s kritičnimi očmi, kot se vidimo same. To si zapomnimo takrat, ko bomo naslednjič prižgale risanke in, ko bomo za večerjo pomudile hrenovke. V vsakem primeru smo super!

Foto: Eving