BRATA, PRIJATELJA in ZAVEZNIKA!

Natanko 4.39 je bila ura, ko sem svojega prvorojenca po peturnem rojevanju dobila v naročje. Žan se je tiho stisnil k meni, jaz pa sem začela jokati. Ne vem ravno zakaj, morda zaradi ganjenosti, morda so bili hormoni ali pa le olajšanje, da se je vse skupaj končalo. Lahko bi še na dolgo opisovala in olepševala blaženost posebnega trenutka, pa moram priznati, da je vse to prišlo nekoliko kasneje. V zapisu sem želela zaupati besede, ki sem jih izrekla neposredno po porodu in katere sem zaradi hude utrujenosti ponavljale še nekaj mesecev kasneje. Možu sem smrtno resno zatrjevala:

»Imela bova samo enega, jaz res ne mislim še enkrat čez vse to!«

Kako zelo hitro se pri mamah stvari obrnejo … In pri meni so se, čeprav se je celo večnost ponoči zbujal in sem norela od utrujenosti. In čeprav sem po prvem rojstnem dnevu vstopila v takrat meni še nepoznano naporno obdobje, ki se mu reče »svet trme«. Še preden sem se dobro zavedla, je želja po drugem otroku začela rasti in še preden sva se »za ziher« odločila da Žanu podariva bratca, je test pokazal dve črtici. Sledilo je veselje v kombinaciji s šokom … Ta odločitev res ni bila tako zelo premišljena, kot so bile vse druge ziheraške odločitve v mojem življenju. Je pa to zagotovo eno čudovito darilo, katerega ne bom nikoli obžalovala!

Ne obžalujem, kljub neprespanim nočem in utrujenosti ter dejstvu, da morda nisem tako dobra mama, kot bi lahko bila, če bi imela le enega! 

Mamice me večkrat vprašajo kako je imeti dva in kdaj je pravi čas za še enega otroka. Jaz res nisem prava oseba, ki bo vedela odgovor. Lahko le povem, da življenje z dvema res zahteva nekoliko več prilagajanja, pranja umazanih cotk, odpornosti na glasno kričanje in skakanje, ter hudo improviziranje ob napadih trme. Nič pa ne odtehta tega, da življenje z dvema otrokoma prinese veliko več. Poleg dvojne ljubezni tudi še en nov odnos, to je tisti med dvema sorojencema, ki ga vedno znova občudujem. Zaradi njunega res pristnega odnosa, ki iz dneva v dan raste, dobivam moč in potrditev, da drugi otrok niti slučajno ne pomeni, da sem prvemu slabša mama!

Svojega drugorojenca sem prvič stisnila ob natanko 11.38 uri in takrat sem ponovno začela jokati. To ni bil le jok ganjenosti in hormonskih sprememb, bil je predvsem jok veselja, ker sem to malo štručko nekaj ur kasneje z največjim ponosom predstavila nekomu, ki mu bo vedno stal ob strani. Predstavila sem mu brata, prijatelja in zaveznika za vse življenje!

Like
Like Love Haha Wow Sad Angry
48