ČISTO NAVADNO POPOLDNE ENE MAMICE …

Kolikokrat ste že slišale znameniti stavek UŽIVAJ, PREHITRO MINE? Me prav zanima, če bom tudi svojo snaho in vnukinjo tolažila s temi (ne)prepričljivimi besedami?!

Naj opišem včerajšnje popoldne (natančneje 79 minut popoldneva)  …

Ura v avtu mi kaže 15.13 in po nekaj sestankih (ter polno glavo vsega) sem srečna, da se po skoraj devetih urah končno odpravljam domov. Takoj, ko se usedem se spomnim, da sem pozabila lulati?! Aha, bom že doma. Vožnja do vrtca je zagotovo najbolj miren trenutek dneva, čeprav se velikokrat zgodi ravno nasprotno, ker lovim zadnje minute. Kako je lahko vrtec malo po tretji že napol prazen?! Najlepši del dneva je zagotovo trenutek, ko zagledam te male oči, ki z največjim nasmeškom prihitijo v moj objem. Še vsa ganjena (od poljubov) pozabim nadaljnje 15 minutno pregovarjanje in pogajanje kaj obuti in obleči. Tik preden stopim iz avta naredim načrt kako dalje … Sovražim deževne popoldneve, saj ti pomenijo, da moram nesti Izaka, dežnik, torbico in še najmanj tri vrečke. Zraven me Žan v joku opozori, da ne more držati svojega dežnika, ker ga boli roka?! Ok, nekako nam nemogoča misija hoje do doma uspe. Notri smo, zdaj lahko končno spraznim svoj mehur! Začne se matineja sezuvanja, slačenja, oblačenja, obuvanja copate, umivanja rok … Vmes Žan doživi živčni zlom, ker se spomni, da ni zaklenil avtomobila?! Med njegovo ihto tudi Izaka prešine, da že natanko 45 minut ni nič jedel in da bi mu lahko mami (ki je še zmeraj v čevljih in v plašču) končno pripravila nekaj za pod zob. Da preprečim dretje ga vzamem v naročje in takoj opazim, da mu iz nosa teče precej velik nepovabljen gost. Potipam ga po čelu, vroč je! Uf, še to! Hitro stopim v kuhinjo, kjer zagledam polno korito umazanih krožnikov in še več umazanih kozarcev. Od kod, če smo samo štirje? Narežem jima bio sadje in zraven razmišljam kaj vse bi še lahko naredila za odpornost. Tako, končno minuta miru … Napotim se proti stranišču. Prekine me Izakovo kričanje, saj mu Žan iz rok vzame edino zeleno lego kocko?! Pogledam na uro, ki kaže 16.32, jaz pa izžeta in brez energije. Ne zmorem več, ne morem se nenehno pregovarjati, biti vzgojna, sočutna in prijazna! Skrijem se v spalnico in jokam.

Oprostite, morda je problem v meni ampak res ne morem uživati v čisto vseh mami trenutkih … Potrebovala sem kar nekaj časa a sem ugotovila, da s tem ni čisto nič narobe. Pravzaprav dvomim, da sploh katera uživa v neprespanih nočeh, bolečih bradavicah in nenehnemu iskanju pravih vzgojnih metod! Moj komentar čez n let se bo zagotovo glasil: HITRO BO MINILO, A POTREBUJEŠ POMOČ?

Like
Like Love Haha Wow Sad Angry
1732