CONTROL FREAK MAMA

Kakšnih 9o % mamic me bo po prebrani današnji objavi na polno obsojalo, češ kaj pa govorim, to že ne more biti res … Ampak roko na srce drage moje, res mislim (pa čeprav mi gredo te besede zelooo težko iz ust), da imam popolnoma prav!

Včeraj sem sama sebe zalotila kako razlagam prijateljici, da skupaj z možem enakopravno sprejemava odločitve glede vzgoje najinih fantov. Da jaz nisem ena tistih zoprnih control freak žena, mama in oseba, ki mora vedno imeti čisto vse pod nadzorom!? Moje razmišljanje je prekinil telefonski klic moža, ki je ves navdušeno dejal, da bo on danes skuhal kosilo (beri v pekarni bo spotoma kupil pica bureke), ker želi popoldan preživeti aktivno in zunaj na soncu.  A ne pojemo že dovolj šita (ravno včeraj smo jedli tople kruhke), a ne bi rajši danes jedli kaj normalnega?! Pa kakšno “zdravo” popotnico s tem daješ fantoma? Ufff, njegove besede so mi takoj dvignile pritisk ampak ne toliko, da mu ne bi takoj začela pametovati naj se preoblečejo (ko pridejo domov), dovolj pijejo in za ven obujejo “ta slabe” superge.

Ura je bila 18.05, ko sem se vsa utrujena iz službe pripeljala pred hišo. Premlevala sem samo še dejstvo, da imam le eno uro efektivnega časa, ki je lahko namenim fantoma. Pa kaj je to? NIČ! Pa še skuhati je treba in prebrati kakšno poučno knjigico, risali bi tudi lahko kaj. Uf, slaba vest nehaj že! Kot kup nesreče sem se spravila iz avta s kakšnimi tremi vrečami, torbico in paketom plenic. Izak je ves umazan in v raztrgani (novi) trenirki ampak z največjim nasmeškom skočil v moj objem. Ta iskrena ljubezen in dobra volja sta pozdravila ves negativizem, ki se je cel dan kopičil. Resnično! Pa kakšno čudežno moč imajo ti naši otroci?! Nekaj metrov stran zagledam nič bolj čistega Žana in moža, ki zadovoljno brcata žogo in igrata nekaj podobnega nogometu (pravila so prirejena štiriletnikom in njihovim morebitnim izpadom trme). Vsi trije me hkrati objamejo in skoraj porušijo na tla. Nič hudega, ene umazane hlače gor al pa dol, pomembno je nekaj drugega – bili so SREČNI in osrečili so tudi mene!

Včerajšnji prizor mi je dal misliti. Ne vem kaj o tem pišejo najbolj znani strokovnjaki ampak po ZKP-ju (beri zdravi kmečki pameti) bi rekla, da je več pravih poti vzgoje. Očetje imajo pač svojo. Mame velikokrat želimo narediti po svoje ali pa po najbolj ustreznih starševskih pravilih (te smo si najverjetneje kar same domislile). Kje piše, da je to za otroka, družino in nenazadnje tudi za očeta najbolj ustrezno? Zakaj ne bi ta oblačil, hranil, uspaval, se igral in vzgajal SVOJEGA OTROKA PO SVOJE? Po očetovsko? Oprostite moji iskrenosti ampak otroci potrebujejo tudi blato in pa kakšen masten burek (ali sladoled ali pico). Ah, tudi (ta mesec že tretja) na kolenih raztrgana trenirka ne bo naredila nobene posebne revolucije! Oče naj bo OČE in ne druga mama! Ena je dovolj!

Like
Like Love Haha Wow Sad Angry
48