HRANA NI NIKOLI PROBLEM?

DSC_2199

Velikokrat dobim vprašanje “A radi jeste?”. “Ja” odgovorim in se vedno zraven še nasmejim. Še predobro radi jemo! 🙂

Da ne bo kakšne napačne interpretacije mojih besed … Veliko raje vidim, da je moj otrok ješč kot, da ne želi popolnoma ničesar dati v usta in, da se moram za vsak grižljaj boriti. Naj vam pa vseeno predstavim še zoprno plat mamice, ki ima otroka, ki je zelo, zelo ješč. 🙂

  • Vsak obed za mizo (malica, kavica…) je priložnost, da dobi nekaj za pod zob. To pomeni, da ima zajtrk dvakrat ali celo trikrat (ali večkrat). Kriči, joka in se močno pritožuje, če ničesar ne dobi.
  • Njegove prve besede so mnom, mnom in ne MAMA.
  • Kuhanje, priprava obroka ali kakršnokoli drugo ustvarjanje v kuhinji vedno poteka tako, da me moj mali sonček cuka za hlačnico in govori “mnom, mnom, mnom”. Četudi je sit.
  • Vsak obrok se vedno začne in konča v joku. Pravi stres za mamico. Začetni jok je zato, ker je lačen in bi si želel čimprej jesti, končni jok pa zato, ker bi želel še in še in še (ni konca, da se razume).
  • Največja težava so obedi, ki vključujejo hrano, ki jo on še ne sme uživati. Koga slepim, bom iskrena – mislim na sladkarije. 🙂 Skratka, skrivanje in še enkrat skrivanje. 🙂
  • Če v njegovi bližini nekdo je (četudi je ta nekdo neznanec) ga dobesedno prosi za grižljaj. Mama ga očitno strada, ni druge, kot da “fehtari” drugje. 🙂
  • (Nepotrebni) komentarji, kot so “jah, je pa kar močan, debel, ima šlaufe in podobno”. Iz izkušenj sem se že naučila, da takšne pripombe enostavno preslišim. In, če je malce bolj okrogel? Majhen je in rad je, normalno da ni koščen. 🙂

Tako, tudi (pre)velika želja po hrani terja malce iznajdljivosti in potrpežljivosti. 🙂

MAMI NA OFF

Like
Like Love Haha Wow Sad Angry