HVALA ZA VSO POMOČ!

Ljudje smo v določenih situacijah res malce čudni in včasih bi si upala trditi, da niti malo čustveno inteligentni. Nekajkrat sem že poslušala zgodbe ljudi, ki so na javnem prostoru potrebovali in iskali pomoč, a jo niso dobili. Ne gre za skrite kamere, gre za čisto realne zgodbe in moram priznati, da me takšna brezbrižnost preseneča. Morda sem res začela z bizarnimi primeri, a vseeno.

Preseneča me tudi dejstvo, da je tisti, ki prosi za pomoč označen za šibkega. Preseneča me, da si mamice namesto, da bi si med sabo pomagale, podarjamo obsojajoče poglede in stavke v smislu “Moj pa tega ne dela …”. Preseneča me tudi, da se na očeta, ki se na blagajni sooča s trmajočim triletnikom, gleda kot na nekoga, ki je v starševstvu nekaj zgrešil. In preseneča me, da je iskanje pomoči, ko jo potrebuješ nekaj, kar kaže na to, da nisi dovolj dober!

Zakaj ne bi prosile naše bližnje za pomoč? Ali pa morda prijateljico, ki ima dva odrasla otroka in je vse že dala čez? Tako smo naravnani, velikokrat prenesemo marsikatero težo dodatnega dela nase in obenem sploh ne opazimo, da naš organizem potrebuje time out. Ne opazimo, da nenehni presing ni ravno dober za naše fizično, kot tudi psihično zdravje. Ne opazimo, da bi potrebovali pomoč … Zakaj? Ker je ta bodisi obsojajoča ali pa ni potrebna, ker jo namreč naša znanka (s štirimi otroci) ni nikoli potrebovala.

Meni je dovolj jasen znak, da potrebujem malce pomoči že ta tako opevana in tipična utrujenost. Ko začnem padati v komo ob 20.ih ali pa jutranje stanje, ko se počutim in sem videti, kot da bi me povozil traktor.  Več kot očitna simptoma, kajne?

Pomoč potrebujem tudi takrat, ko želim prikriti svoj 5 cm siv narastek … Prisežem, da bi brez barve za lase bila videti za najmanj eno desetletje starejša. Ja, toliko jih je! Sivih namreč … Ni mi jasno, ali le od stresa ali so morda res krivi geni. Imela sem sicer situacije, ko sem si jih na hitro pobarvala sama v domačem salonu, a je to bilo to nekaj najbolj komičnega in tragičnega skupaj. Zato si pri negi las nujno in vedno dovolim poiskati pomoč pri mojem najljubšem novomeškem studiu Glamur, kjer se vedno počutim odlično (rezultat so fotografije spodaj).

Nekje sem prebrala, da ni močan tisti človek, ki nikoli ne prosi za pomoč. Močan in pogumen človek je tisti, ki zna prepoznati trenutek, ko po svoji poti ne želi hoditi sam, temveč z nekom, ki mu nesebično pomaga. Res verjamem, da si je te besede vredno zapomniti!

 

 

 

 

 

Rutka Stradivarius, srajca in hlače Zara in bularji Alpina.