KO NE GRE VSE PO NAČRTU …

Težka preizkušnja, ki je zagotovo ena tistih, ki jih bom pomnila celo življenje. Marsikdo se bo verjetno vprašal “Ja, zakaj pa želiš tako osebno stvar deliti z javnostjo!?”. Naj povem, da sem bila dolgo tiho in o tem pravzaprav sploh nisem želela razmišljati. Zdaj, ko je od tega minilo že kar nekaj časa lahko povem. Povem pa zato, ker verjamem, da bom s svojimi besedami pomagala in pomirila marsikatero nosečnico in mamico. Ni vse vedno tako hudo, kot je videti na prvi pogled. Besede, ki si jih je vredno zapomniti!

Drugo nosečnost sem dojemala veliko bolj sproščeno in neobremenjeno. Najverjetneje zato, ker mi je dneve na polno zasedal moj mali sonček, ki je takrat komaj dobro shodil. Ta brezskrbnost in lahkotnost žal ni dolgo trajala. Na pregledu nuhalne svetline v 13. tednu nosečnosti se je vse “porušilo”. Spominjam se, kot bi bilo včeraj. Bil je čudovit petek močno obsijan s soncem. Polna optimizma in tudi s kančkom zanimanja po spolu sva z možem prispela v ambulanto izbrane ginekologinje. Njen začuden, resen pogled (kljub temu, da je sicer vedno nasmejana) je bil zame prvi znak, da je nekaj narobe. “Samo še nekaj poskusim … Še enkrat bom izmerila …” so bile njene besede. Takrat sem vedela … Čutila sem, da nama ne bo sporočila lepih novic. “Žal ima plod nekoliko povečane možnosti za Downov sindrom. Rezultat je 1:150! Pa vseeno ste lahko optimistični, imate že enega zdravega otroka in tudi zdaj je najverjetneje vse ok.” je dejala. Še naprej je nežno pomirjujoče govorila in naju tolažila. Nisem več mogla slediti njenim besedam. Izgubila sem se. V trenutku me je oblil hladen znoj, postalo mi je slabo, solze so nekontrolirano polzele po licu … V glavi sem si ponavljala 1:150, 1:150, 1:150 … Še dobro, da je bil z mano mož, ki mi je bil takrat moja nujno potrebna opora.

Najina naporna pot se je nadaljevala še nekaj tednov, ker sva se odločila za invazivno metodo ugotavljanja kromosomskih napak. Skupaj sva sprejela odločitev, da ne želiva celo nosečnost živeti v dvomu ali je z najinim malim bitjecem kaj narobe. Odločitev, ki je bila ravno tako tvegana, ampak v tistem trenutku nujno potrebna. Škoda, ki bi jo s skrbjo v nosečnosti naredila otročičku bi bila prevelika. Vedela sem samo to, da me nevednost ubija in žre. A je to tista prelepa in pravljična nosečnost o kateri vsi govorijo?

Težko, a lepo materinstvo se začne že ob spočetju, že takrat si odgovoren za majhno pikico, ki tvoj svet obrne na glavo. Že takrat ti življenje postavlja ovire in že takrat občutiš posebno, nerazdružljivo vez. Preizkušnje so tiste, ki nas bogatijo in naredijo močnejše. Pa vendar se vsakič ob padcu spomnim na tisti tihi glas, ki mi vedno govori resnico. Na tisti materinski instinkt, ki je vreden veliko več kot si priznamo. In ta pomembni instinkt mi je vseskozi govoril resnico. Pravil je, da je z mojim otrokom vse v najlepšem redu. Vse to sem vedela, vendar je bilo doživljanje enostavno premočno … Hormoni in izjemna nosečniška občutljivost sta me enostavno posrkali vase.

Z mojo zgodbo želim poudariti, da ne smemo nikoli obupati. Poslušajmo se! So dnevi in situacije, ko enostavno ne gre vse po načrtu. Ko pada dež in so nad nami temni oblaki, pa vendar minejo in takrat posije sonce. Vsakič znova. Sveti še topleje in še močneje.

Pazite nase,

MAMI NA OFF

Like
Like Love Haha Wow Sad Angry
81