TOLIKO, KOT V TISTEM TRENUTKU ZMOREM!

V petek popoldne sem bila priča neverjetnemu prizoru med triletnim fantkom in njegovim očetom. Zakaj me je tako fasciniral? Zato, ker sem ob otrokovem izsiljevanju in metanju po tleh, še sama (skoraj) dobila živčni zlom, on (oče) pa je to hendlal čisto drugače. Za vzgled!

Vsak petek popoldne si vzamemo čas za nakup špecerije, ker bi bil vikend s praznim hladilnikom največji greh. Razumljivo, a ne? Navadno je to šoping v obliki družinskega skupnega pohajkovanja, za katerega potrebujem nadvse mirne živce. Vendar pa vsakič, ko sem izmučena od celega tedna, to opravim sama in brez dveh malih pomočnikov, ki na hitro obrneta celo trgovino. Pa ne mislim na metanje po tleh, tega hvala bogu pri nas ni bilo. Gre za tisoč vprašanj in še več podvprašanj, ter tekanje sem in tja. Skratka, sprijaznila sem se z dejstvom, da za enourni nakup v trgovini in drogeriji s tamalima potrebujem tam nekje okoli 150% nafilane baterije. Ta petek tega ni bilo in zato sem se v šoping odpravila sama. Hihi, kot bi mame rekle – odpravila sem se na dopust … 🙂

Ob izbiranju piškotov, ki jih vsakič s slabo vestjo zlagam na blagajniški trak, sem opazila jokajočega triletnika in mladega očeta, ki sta med policami s sladkarijami glasno razpravljala. Fantek je začel trmariti in izsiljevati, ob čemer sem si mislila “joj joj, bogi očka …” Nisem hotela preveč buljiti in sem se zato hitro obrnila v drugo smer, a sem ju zato na blagajni ponovno srečala, kjer je imel mali še večji izpad. Kaj bi naredila jaz, če bi to bil moj otrok? Najverjetneje bi zaradi utrujenosti že zdavnaj znorela in ga zvlekla ven iz trgovine. Verjetno ne bi imela živcev za kaj več. Si ne upam trditi, da bi to opravila z odliko. Res ne vem, ali bi takšen ozziv zmogla narediti po vseh vzgojnih pravilih. Vrnimo se mlademu očetu, ki je s svojim triletnikom stal za mano v vrsti na blagajni. Ljudje mnogokrat kritiziramo in opazujemo tiste, ki ne delajo tako kot je prav (ali kot mi mislimo, da je prav), pozabimo pa na pohvalo. Skratka, on si zasluži veliko pohvalo (vsaj po mojem mnenju), saj je histerijo svojega sina shendlal nadvse mirno in res občudovanja vredno. Glede na moje izkušnje imajo očetje s svojim drugačnim pristopom ogromno moč in so nepogrešljiv člen pri vzgoji. Res naredijo kakšno stvar drugače kot me, a to ne pomeni, da naredijo slabše. Če mene vprašaš, je tale očke v trgovini pravi car in verjamem, da bo sin (kljub trenutnemu trmanju) vzgojen v prijetnega fantka s pravimi vrednotami.

Ko sem se s polnim prtljažnikom vozila domov, sem seveda razmišljala o metodah vzgoje, ki jih kot mamica izbiram jaz. Kako regiram na določene krizne situacije v trgovini, ko me opazujejo drugi ljudje in kako doma? Kako reagiram, ko sem spočita in zadovoljna in, kako takrat, ko imam polno glavo vsega … Prišla sem do zaključka, ki ni presenetljiv. Delam napake, zagotovo jih. Nisem zadovoljna s čisto vsemi odločitvami, ki jih kot mamica naredim. Nisem zadovoljna s pomanjkanjem potrpljenja, ko mi zvečer ob 21.ih sitnarita, da še ni čas za posteljo. Nisem zadovljna sama s sabo, ko izberem izberem kakšno bližnjico namesto, da bi se potrudila (kot se je tisti hvale vreden mladi očka v trgovini). Nisem popolna, in vedno dajem maksimalno. Dajem toliko, kot v tistem trenutku zmorem in upam, da bo dovolj. Verjamem, da bo dovolj!

 

  Fotografija Eva Veber, Eving.

 

 

Natikači Deichmann

 

 

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Deichmann.