MATERINSTVO NI TEKMOVANJE …

Ko že misliš, da si na konju in da ti vloga mame res leži, doživiš hladen tuš, ko na plaži tik pred začetkom novega šolskega in vrtčevskega obdobja poslušaš pogovor dveh mamic. Obe sta se pritoževali nad številnimi obveznostmi, ki jih nova faza prinese. Enega otroka je potrebno voziti v glasbeno, nogomet ter gasilske vaje, drugega na angleščino, balet in plavanje. “Znorela bom!” je ob vsem tem naštevanju dejala ena. Kmalu po njunem dolgem pritoževanju in skoraj že tekmovanju, katera je bolj boga, sem se namenoma preselila v drug svet in zaradi slabe vesti prenehala poslušati. A bi tudi moja dva morala obiskovati vse to? Kje je meja? Kaj pa otroštvo in prosta igra? Kaj pa skakanje po lužah, plezanje po drevesu in skrivalnice s sovrstniki? A jim je ob vsem tem načrtovanju aktivnosti sploh kdaj dolgčas? A jim ne bi moralo biti?

Včasih me preseneča, kako zelo smo ljudje pripravljeni iti mimo sebe, da bi dosegli nekaj, kar ustreza drugim. Preseneča me, kako zelo pomembno je, da naši otroci počnejo to, kar mi kot otroci nismo. Predvidevam, da s takšnim početjem pravzaprav ne želimo nič slabega, a se ne zavedamo, da gremo včasih predaleč. Tudi sama ne bom igrala nikakršne svetnice, nemalokrat se namreč znajdem v situacijah, ko sem primorana sprejeti vpliv okolja. Potem pa si rečem STOP in nekaj v smislu “Poslušaj otroka, on že ve!”

Nikoli ne bom pozabila odgovora mojega štiriletnika na “Žan, a bi hodil v glasbeno šolo? Pa na gasilske vaje? Morda plavanje? Kaj bi?” Ta mi je z nasmeškom na obrazu odgovoril: “Mami vse bi in še na judo bi šel, ker tja hodi tudi Jan!” Nekaj dni kasneje si je moj mali raziskovalec zaželel potovati z vesoljskim plovilom v vesolje. Vedno se trudim slišati in upoštevati njuno mnenje in želje, a so le-te včasih nerealne in nemogoče. Ste me morda že videli, da se vam na storyju oglašam iz vesolja? Ne bi rekla …

Zato se mi zdi pomembno, da tu reagiram kot odgovoren starš, ki pozna svoja otroka in jima postavlja meje. Morda se motim, a v letošnjem letu, ko lahko Žan še zadnjič uživa brez šolskih obveznosti, ga ne nameravam obremenjevati z natrpanim urnikom, zato bo nadaljeval le z aktivnostjo, ki jo je z nasmeškom obiskoval preteklo leto. V vseh ostalih popoldnevih pa bosta bratca počela to, kar najraje počneta – vozila bosta kolo, delala prevale, skakala po trampolinu, tekala po travniku, brcala žogo, metala na koš, se igrala skrivalnice … in še kaj, ker bo časa za vse to dovolj! Zaradi vseh prej omenjenih prostih aktivnosti svoja fanta vsako jesen nezgodno zavarujem. Tokrat me je z WIZ nezgodnim zavarovanjem z najbolj ugodnimi paketi seznanila blogerska kolegica Katarina in res sem ji hvaležna.

Namesto, da bi se obremenjevale s tem koliko aktivnosti naj bi obiskoval predšolski otrok in namesto, da bi tekmovale v tem, katera je zaradi le-teh bolj utrujena, se raje vprašajmo, ali je to res pomembno … kaj od tega majhni otroci res potrebujejo? Kaj si bodo najbolj zapomnili? To, da smo jim pri njihovih štirih letih plačali pet različnih aktivnostih, na katerih nas ni bilo zraven? Ali si bodo morda zapomnili to, da smo skupaj z njimi kolesarili? Presodite sami.

FOTO EVING

Več o nezgodnem zavarovanju WIZ si lahko preberete na tej povezavi.

 

Objava je nastala v sodelovanju z WIZ in Adriatic Slovenica.