NAVEZAN NAME? NA KOGA PA DRUGEGA!?

Zadnje čase vedno večkrat slišim ta znameniti “preveč je navezan nate”! Moram priznati, da sem se nekaj let nazaj zelo branila omenjenih besed in poskušala opravičiti vsako “neprimerno” dejanje, ki naj bi privedli do tega. Moj starejši sin še ni napolnil pet let, kar pomeni, da je še vedno ogromno stvari, ki jih ne vem, je pa moje mnenje o omenjeni peroči tematiki nekaj v kar sem trdno prepričana. Danes lahko rečem, da nekateri (ne preveč) dobronamerni komentarji o navezanosti otrok na mamo ne morejo zlahka spremeniti mojega mnenja.

Naj razložim zakaj je temu tako?

Majhnemu otroku mamica predstavlja uteho in oporo, ki jo išče takrat, ko mu je hudo. Išče jo vsakič, ko jo potrebuje in to so tisti trenutki, ko moramo opravičiti njegovo zaupanje. Nekateri so bolj čustveni in jasno pokažejo strah in zato jokajo, ko imajo občutek, da bodo to oporo izgubili. A jim ne bi morali nuditi čas, ki ga potrebujejo, da se počasi navadijo na odsotnost mamice ali na karkoli drugega, kar jim povzroča stres?! So majhni in ne znajo vedno povedati oziroma razložiti, kaj je tisto kar jih muči, zato upajo, da bo mamica (ki je bila vedno zraven) to najbolje razumela!

In kaj je tisto, kar me pri vsem tem moti?

Ne razumem komentarja z naslova, res ne, Ne vem, zakaj se od enoletnega ali dvoletnega otroka pričakuje, da mu bo vseeno, če mamica zapusti njegovo vidno polje. Ni potrebno takoj sklepati, da je ta otrok razvajen ali pa celo preveč navezan na mamo, ki v vzgoji zagotovo dela nekaj narobe.

Verjamem, da je ZAUPANJE pri tako majhnih otrocih ključno. To res ne bi smelo biti tema debate, v kateri se sumi, da mamica zelo greši! Ta objava je zame in za mamice vseh otrok, ki so preveč navezani na nas, ker nas bodisi pogrešajo, ko gremo v trgovino ali pa morda jasno povejo, da nas imajo najraje na svetu. Je za tiste otroke, ki za uteho po padcu izberejo mamico in ne nekoga, ki ga vidijo dvakrat na teden! Zaradi tega se nam res ni potrebno braniti ali opravičevati in imeti slabo vest!

Nekje sem prebrala, da otroku nikoli ne moremo nuditi preveč ljubezni in naklonjenosti … Nisem strokovnjak, a se s tem zelo strinjam in prevzemam vso odgovornost, če bo morda kdaj za eno pikico preveč! Tudi sama sem bila velikokrat v skrbeh, kje je meja … Mnogokrat sem se  spraševala, kdaj je pravzaprav moj otrok samo navezan in kdaj to mejo prestopi in je morda celo razvajen.

Je tudi pri tebi tako? Je prestopil mejo? Čutiš, da izsiljuje? Potem sama ukrepaj, nikoli ne pusti, da te v to prepriča nekdo, ki opazuje tvojega otroka celih pet minut!