NEPRECENLJIVO

Neizmerno spoštujem in občudujem mamice, ki imajo več otrok. Resnično. Ko sem imela enega, se mi je zdelo, da se je življenje velike in strastne načrtovalke spremenilo v nekaj čisto nasprotnega in čez noč postalo pravi kaos. Dobesedno! Od tega je že 5 let in zdaj, ko imam dva, je natančna organizacija še težje dosegljiva in me včasih prav živcira. Ta teden sem na primer za oba fanta prejela dopise, kjer me seznanjajo s kar 4 zdravniškimi pregledi v naslednjem mesecu. S štirimi! Od tega je le eden v dopoldanskem času, kar pomeni, da se bova morala z možem kar trikrat usklajevati in manjkati z delovnega mesta. Saj bo šlo, nič ne jamram, a midva imava le dva otroka … sprašujem se, kako je s tistimi, ki jih imajo npr. 5 ali 6? Toliko jih namreč ima moja znanka, ki jo neskončno spoštujem in občudujem. Zakaj? Ker v mojih očeh deluje bistveno manj obremenjujoče, bolj spočito in organizirano kot jaz. A ni to zanimivo?

Sama prihajam iz velike družine, predvidevam da trije otroci že zadostujejo temu poimenovanju? Moram priznati, da sem zaradi tega srečna, ker sem in bom vedno imela (ne samo enega) temveč kar dva, ki mi bosta ne glede na vse stala ob strani. Zato velikokrat razmišljam o tretjem otroku, čeprav sem zaenkrat prepričana, da bom ostala pri dveh, a si nikoli ne zapiram vseh vrat. Pojem velika družine me izjemno veseli in mislim, da več otrok sicer pomeni veliko več dela, a tudi ogromno doprinese. Ne le staršema, tudi otroku, ki je zagotovo bolj prilagodljiv. Je pa edino ena stvar, ki me ob tem, ko pomislim na sebe s tremi otroci skrbi in se mi zdi izjemno pomembna … kako mamica uskladi svoj čas, ki ga bo namenila le enemu otroku?

Kako, če pa imam že zdaj (z dvema) s tem težave?

Zdaj namreč zelo pazim, da posvetim svoj čas obema. Tako sva se pred kratkim z Izakom sama odpravila na izlet v Ljubljano in moram priznati, da se je moj mali fantek še nekaj časa kasneje obnašal zelo hvaležno. Zdaj vidim, da je tudi on potreboval čas z mano. Najprej sem sicer želela objavo, kjer bi predstavila nove in izjemno priročne Frutek kašice v dveh okusih ter druženje s Fructal ekipo v ljubljanskem Tivoliju, odpeljati v drugo smer, a sem si zaradi Izakovega počutja premislila. Od njega sem dobila potrditev, da se je res vredno potruditi in posvetiti vsake toliko časa le enemu otroku. Bil mi je resnično hvaležen … a glede na to, da je velik jedec, ne morem mimo tega, da ne omenim tudi njegove hvaležnosti za Frutek kašice brez sladkorja in z veliko vitamina c, te je namreč ponosno preizkušal med prvimi. Tudi sama nisem ostala ravnodušna nad priročnim izdelkom, všeč mi je predvsem to, da je kašica preverjena in zdrava alternativa za hitro ter kakovostno malico, ko smo na poti ali na izletu (teh pa je zadnje čase precej) in je primerna tudi za večje otroke. Hihi pa še umažejo se ne! 😉 Kašice so mu bile tako slastne, da jih je kar nekaj spravil v mojo torbico za domov. Ob tem, ko sem vprašala za koga so, je dejal, da jih je vzel za svojega bratca Žana.

In takrat me je stisnilo pri srcu, ker sem zopet dobila potrditev o tej zelo močni povezanosti med njima. Spoznala sem, da je otrok pravzaprav zelo veliko darilo, ki ga včasih jemljemo kot nekaj samoumevnega. Otrok je neprecenljivo darilo, in le-to ni samo svoji mami ter očetu, je tudi darilo svojemu bratu in/ali sestri. Najverjetneje je to tisti poseben občutek, ki ga moja znanka s 6imi otroci velikokrat občuti.

A ni to neprecenljivo?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Foto Anže Mulec

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Fructal.