NIKOLI PRAV!

Veš kaj se mi je zgodilo prejšnji teden, ko sem s sabo v nakupovalni center vzela triletnega Izaka? Prejela sem kritiko, da majhni otroci niso za v trgovino …

Takšnih in podobnih komentarjev sem slišala že nekajkrat, otroci naj ne bi bili za v trgovino, uradne ustanove in tudi nekatere restavracije, a jaz svajo fanta kljub temu velikokrat peljem s sabo. Zakaj? Ker ju želim naučiti obnašanja na vseh teh krajih. Želim, da vesta, da je trgovina namenjena nakupovanju in ne metanju po tleh, če ne dobita nove plastične igrače. Želim si, da se naučita in razumeta, zakaj ne moreta vedno dobiti tistega, kar si zamislita. Vzamem ju tudi zato, ker ju ne želim prikrajšati za nekatere pomembne izkušnje in doživetja. Menim, da je vse to za njiju koristno, zato bom to počela tudi v prihodnje in se ne mislim preveč ozirati na nekatere komentarje.

V današnji objavi pa sem želela poudariti nekaj čisto drugega … Sprva sem hotela zapisati, da sem prav vesela, ker sva se z možem prejšnjo soboto odločila oditi sama na poroko in otroka pustiti v varstvu. To ne storiva velikokrat, a so tiste posebne priložnosti storjene z namenom. Zakaj? Ne le zato, da bi se lahko posvečala en drugemu in se malo oddahnila (čeprav je ta del v resnici zelo pomemben), tudi zato, ker sta fanta tisti večer s svojimi bratranci doživljala nepozabne spomine in uživala.

“A kar brez otrok bosta šla?” sva velikokrat slišala. Ob tem razmišljam, a ni žalostno, da ni nikoli prav? A ni žalostno, da je potrebno čisto vsako odločitev obsojati? Ni v redu, če otrok ne vzameš s sabo, a grozno je tudi, če je na poroki prisoten majhen, siten in jokav otrok, ki zvečer s slabo voljo kaže, da ima vsega dosti?!

Torej, kje je zlata sredina? Ali lahko ugodimo vsem in delamo tako, kot je prav (drugim)?

Ne draga moja, tega nikoli ne bimo dosegle, zato …

Vsaka mama naj dela tako, kot misli, da je prav zanjo in za njenega otroka!

 

Kombinezon in uhani Zara, sandali Stradivarius.

Vam je všeč črno-bela-rdeča kombinacija?