Oče naj bo OČE

Z Izakom sediva v čakalnici pri zdravniku. Poleg naju je nejevoljni očka z okoli dve leti starim fantkom, ki je za razliko od mojega precej bolj miren. Kako pa drugače!? 🙂 Moj raziskovalec v tistih nekaj minutah vedno obrne celo čakalnico?! Kljub bolezni in slabemu počutju, za nas ni ovir … Ampak ok, pustimo to za kakšno drugo objavo. Očka vzame telefon in pokliče. “Kaj naj še povem zdravnici? Vnete oči in še kaj?” vpraša žensko na drugi strani. Domnevam, da gre za mamico … “A res ne znaš sam? Pa saj vidiš kaj mu je? Zakaj je potrebno za čisto vsako stvar povezano z otrokom dobiti dovoljenje in napotke?” Potem me prešine … Morda očetje to delajo, ker morajo!? Si ne upajo drugače? Jim ne dovolimo? A smo dejansko me tiste, ki jim omejujemo njihovo očetovsko vlogo? A jim (ne)hote s svojim nadzorom jemljemo vso očetovsko suverenost?

Začne se že na začetku …

Otroka primi tako, dviguj tako, hrani tako, uspavaj tako, igraj se tako …  Vzgajaj tako in ne po svoje. Jaz svojega (pardon najinega) otroka pa ja najbolje poznam!? Vsa ta mamina posesivnost in nadzor lahko na dolgi rok močno vplivata na očetovo vlogo. Zakaj pa ne bi prijel, hranil, uspaval, vzgajal po svoje? Po očetovsko? Oče naj bo OČE in ne druga mama. Ena je dovolj!


Ta teden sem imela nepredviden daljši seminar, kar je pomenilo, da bom doma šele po 20. uri. Ko sem se ob 18ih zavedla, da bodo fantje sami sem le napisala SMS – “Zamujam. Uredite se brez mene.” Malce sem bila nejevoljna, ker nisem pripravila ne zdrave večerje, ne pižam, ne oblačil za naslednji dan.  A jim bo sploh šlo?

Ko sem prišla domov so vsi trije zadovoljni ležali na sedežni in gledali Tačke na patrulji.

Pridem bližje, jih poljubim in se komaj zadržujem, da ne bi tečnarila zaradi neupoštevanja ure za spanje. Zraven opazim, da ima Žan dve različni nogavici?! Stanovanje, igrače, perilo, vse je pospravljeno, kar me močno preseneti. “Čokolino smo jedli!” veselo rečejo. “Hm, kje hudiča ste ga pa dobili?” si mislim in se zopet ugriznem v jezik. Ne tečnarim in pametujem le zaradi teh žarečih in veselih malih oči. Ta je zame dovolj, da sem srečna! Dovolj, da sem tiho!

Otrok potrebuje drugačen pogled. Potrebuje očeta! Potrebuje druge prijeme, pa četudi ti vključujejo čokolino in različni nogavici.

20161127_110438

MAMI NA OFF

Like
Like Love Haha Wow Sad Angry
921