PRAVLJICA?!

DSC00939

Še danes se spomnim članka, ki je bil naslovljen z besedami: “VSAKA MAMA IMA DOVOLJ MLEKA ZA SVOJEGA OTROKA!” 

“Ja, seveda!” sem takrat tej trditvi odločno prikimala. Bilo je v času prve nosečnosti in moram reči, da mi niti na pamet ni prišlo, da ne bi dojila. Prepričana sem bila, da bom imela dovolj mleka za  prihajajočega dojenčka, saj gre za naraven proces in nekaj, kar mamico in otročka poveže na višji ravni! 

“Potem ne bi smelo biti nobenih problemov, saj je vse naravno. Želim si najboljše za svojega otroka in želim to višjo raven! Pika. Dojila bom!” sem si takrat dopovedovala.

Devet mesecev sem se pripravljala in osredotočala vso svojo energijo na porod in muke, ki jih bom morala pretrpeti v porodni sobi. Zdelo se mi je, da je to najtežji del materinstva in isti trenutek, ko s tem opravim bom na konju! Takrat se bo začelo crkljanje. Škoda, da mi ni nihče povedal resnice! Sam porod ni bil vrhunec ali najhujša stvar. Veliko težji in garaški so bili namreč prvi meseci – kombinacija neprespanosti, mešanica hormonov, ki divjajo v vse smeri in tudi (vsaj meni) dojenje.

Prvi znak, da bom imela z dojenjem težave sem dobila zadnji dan v porodnišnici, kjer so nama odpust prestavili za dva dni, saj je Žan kljub temu, da se je cele dneve in noči dojil, začel intenzivno hujšati. “Gospa, potrebno bo dodati adaptirano mleko, saj močno izgublja na teži …” mi je dejala pediatrinja. S pripravljeno torbo za domov in nestrpnim novopečenim atijem, ki je čakal najin klic, sem pred njo bruhnila v histerični jok. “Ja kako? Saj delam vse tako, kot moram!?” Potipala je moje prsi, poskusila iztisniti nekaj mleka in rekla: “Žal se dojenje pri vas še ni vzpostavilo. Kar lepo nadaljujte, naval mleka bo v kratkem tu!” Vsa izmučena in ganjena sem se takrat sprijaznila in si dejala, da bo v domačem okolju zagotovo boljše in lažje za oba. Takrat bo steklo! Pa ni! Žal … Tistega napovedanega vala mleka od nikoder. Na meni je bil večji del dneva in noči. Izogibala sem se steklenički, da ne bi povzročala sesalne zmede. Ko je prišla patronažna sestra, se je situacija iz porodnišnice ponovila … In to je bil trenutek, ko sem morala stekleničko sprejeti za svojo prijateljico in  poiskati ravnovesje med dojenjem in dodajanjem. Kakšen dan je šlo čisto brez, a je bil zato naslednji dan katastrofalen … Najina “kombinirana” zgodba je trajala približno tri mesece. Takrat je Žan odločno zavrnil prsi in se odločil za stekleničko. Čutila sem poraz. Kar nekaj časa me je bilo sram. Ni mi uspelo, pa čeprav je naravno in najbolje za mojega otroka! Komentarji, nasveti in vprašanja, če se dojiva so slabo vest in občutek, da sem slaba mama le še stopnjevali.

Zdaj, ko to pišem še sama ne morem verjeti kaj vse sem takrat doživljala. Kljub trudu in vztrajnosti, ter upoštevanju vseh možnih nasvetov enostavno ni šlo. V drugi nosečnosti si zaradi slabe izkušnje nisem zastavljala visokih ciljev, ampak sem se enostavno prepustila. In zato je tudi steklo! Ne čisto brez težav, ampak je. Osem mesecev se je odvijala druga zgodba o dojenju, ki tudi ni bila popolnoma enostavna in brez preprek. Podoji so bili izjemno pogosti in trikrat sem se srečala z mastitisom, zaradi razpokanih in krvavečih bradavic. Kljub vsemu lahko rečem, da nama je uspelo! In ni bila pravljica, bilo je garanje!

DSC03240

Zato vsem nosečkam in tudi tistim, ki se boste za otročka še odločile predajam eno sporočilo: DOJENJE NI PRAVLJICA! No, ne vedno! Velikokrat je potrebno za užitek in zadovoljstvo garati in se truditi. Ni nujno, da vedno vse steče tako, kot to pišejo članki ali pa govorijo mamice, ki s tem niso imele težav. Obstajajo tudi drugi scenariji, ne se jih ustrašiti!

Vztrajajte in se trudite! Pa četudi vam ne uspe to še ne pomeni, da niste dobra mama! To nikakor ne pomeni, da ste doživela poraz! Niti slučajno!

V vsakem primeru, ne glede na to ali dojite ali ne, se lahko s svojim otrokom povezujete na vseh možnih ravneh! Tega občutka vam nihče ne more vzeti, ne steklenička mleka, ne obsojajoči mimoidoči.

Imejte se radi,

MAMI NA OFF

Like
Like Love Haha Wow Sad Angry
511