PREJ IN NAJLEPŠI POTEM!

Pravkar smo se vrnili z morja, kjer smo v dveh kosih preživeli skoraj 20 dni. Ves ta čas sem poskušala biti dejansko na off in se dejansko vs čas posvečala fantom (in sebi). 20 dni in točno toliko smo potrebovali, a sem kljub temu trenutno od tega tako lepega dopusta utrujena. Dopust po dopustu je res znucana mami fraza in verjamem, da nas je 90% mamic podobnih občutkov, zato boste to objavo zagotovo razumele.

Čisto slučajno sem na računalniku pred odhodom na dopust našla zgornjo fotografijo, ki sem jo posnela na morju leta 2010. Na hitro sem pregledala celoten album s fotografijami z omenjenega dopusta in kljub utrinkom nimam posebnih spominov. Seveda, prebrala sem najmanj 5 romanov, dobro sem jedla in veliko lenarila s koktejlom v roki. Vsega tega se spomnim. Spomnim se tudi, da sem se takrat  vsako jutro odpravila zjutraj na telovadbo, zvečer pa sem brez težav ostala budna do zgodnjih jutranjih ur. Nič ne rečem, bilo je lepo. Mislim no, le komu ne bi bilo sanjsko, ko ima ves čas tega sveta, da počne, kar si zaželi!? Na omenjenem dopustu mi ni bilo potrebno razmišljati, kdaj bo čas za spanje in katera plaža bo najbolj primerna za mala raziskovalca. Takrat se nisem ukvarjala s tem, katera ura bo najbolj primerna za odhod domov, da bosta na poti lahko zaspala ali pa o tem, da bom imela s sabo na poti dovolj prigrizkov in pijače, ki bodo zadovoljili vedno lačna popotnika. Ni mi bilo potrebno kaj dosti načrtovati in zato sem z dopusta prišla prerojena! Sanjski prej, a ne?!

Moram priznati, da sem prišla do spoznanja, da so vsi spomini na počitnice zdaj drugačni. Ravno v tem je razlika. Ne smem biti nepoštena z izjavami “kako zelo je zdaj lepše” … zame je bistvo nekje drugje! Ko gledam vse te stare fotografije, ne vidim tistega istega sporočila in spominov, ki mi jih dajejo trenutna materinska doživetja. Predvidevam, da sem se spremenila tudi sama in zdaj drugače doživljam proste trenutke. Morda so to že leta ali pa dejstvo, da se staram (pssttt tega nikomur povedati) … zdaj z dopusta odhajam veliko bolj fizično utrujena, pa vendar napolnjena z energijo, ki mi je v mojih zgodnjih dvajsetih ni nudilo nobeno potovanje ali žuranje s prijatelji! Kako je možno, da imajo otroci takšno moč, če me pa najmanj desetkrat na dan spravijo do roba?

Je možno! Otroci nam dajo drugačne spomine …

Izak je letos na morju prvič pojedel cel paradižnik!

Žan se je končno začel potapljati z masko!

In oba sta ostala brez besed, ko smo občudovali lepe razglede na neskončno morje. Oba sta se ob sončnih zahodih ob internih forah nasmejala do solz!

Morda sem res spila kakšen koktejl manj in prebrala bistveno manj knjig kot nekoč (beri NOBENE), a vseeno je ta drugačnost z vsemi novimi občutki, ki jih doživljam bistveno bolj izpopolnjujoča. Še katera obožuje svoj potem?