SAMO CIMRA

SAMO CIMRA?
 
Z možem sva par že 11 let in, če bi mi kdo pred leti dejal, da se bo med nama vse spremenilo, bi mu rekla da je padel z lune! Danes na to gledam drugače in odkrito priznavam – JA, VSE SE JE SPREMENILO! Dolgi romantični zmenki so zdaj neuresničljiva želja! Uživaški vikend pobegi v dvoje so zdaj le preteklost! Sanjavi pogovori in načrti o sproščenih potovanjih so zdaj nemogoči!

 

ZDAJ JE DRUGAČE! ZDAJ najini romantični večeri vključujejo načrtovanje in razporeditev nalog povezanih z otrokoma.

A JE TA DRUGAČNOST NEKAJ SLABEGA?
 
ZAME NE!
Z njim sem točno to kar želim biti! Sproščena, iskrena in včasih tečna (ter zelo utrujena) žena. In njemu je to ok. Razume. Zavedam pa se, da ne bo vedno tako zelo naporno in da bo prišel trenutek, ko se bova lahko ustavila in vsak teden uživala na romantičnih zmenkih, ter si zopet privoščila dolga potovanja.
 
ZDAJ GLEDAM Z OČMI MAME!
 
ZDAJ vidim tiste dragocene trenutke, ko s fantoma ure in ure uživaš v sestavljanju železniških prog.
ZDAJ še bolj cenim tvoj smisel za humor, ki me ob najbolj napornih trenutkih dvigne.
ZDAJ se je najina ljubezen poglobila, ker razumeva, da starševstvo pomeni tudi postavljati ljubezen do otrok v ospredje. Ni vedno tako, se pa zgodi in takrat je prav, da to prepoznamo kot nekaj, kar lahko zvezo dvigne na višjo raven!  
Zveza še tako zaljubljenega in popolnega para s prihodom otroka dobiva nove in do takrat nepoznane izzive, ki res niso enostavni. Utrujenost, stres, strah in negotovost postavijo še tako trdno zvezo na preizkušnjo. Ni redkost, da partnerja živita en mimo drugega in si le izmenjujeta skrb za otroke in gospodinjstvo. Živita vsak svoje življenje in pozabita na ljubezen. Pozabita na osnovo, na temelj družine. Razumem zakaj se to zgodi, ker je res težko. Pa vendar še vedno verjamem v pravljico in resnično ljubezen. Verjamem v to, da sta partnerja lahko srečna in ljubeča tudi takrat, ko imata otroke. Res verjamem! A je zato potrebno več truda, prilagajanja in uspešne komunikacije. Menim, da lahko (prej uspešno) partnerstvo s prihodom otroka zraste, se poglobi in dobi novo dimenzijo. Sliši se tako enostavno, kakšen pa je pravzaprav recept za skupno rast? Iskreno, ne vem. Morda je začetek ravno to, da sprejmeš življenje. Sprejeti je potrebno to, da ni vsak dan Valentinovo in se vedno znova truditi in prepoznati tiste majhne stvari, zaradi katerih je oče tvojih otrok tudi tvoj ljubeči sopotnuk in ne samo cimer!