TUDI TI ZMOREŠ! ❤

Ob pisanju včerajšnje objave (ki jo lahko prebereš tu) sem si vzela čas za obujanje spominov in pregledovanje starih fotografij. Našla sem kar nekaj takih, ki so me odnesli v čas, ko mi ni bilo tako zelo lepo, KOT BI MI MORALO BITI!

Fotografija je nastala natanko en teden po prvem porodu, ki ni bil tako zelo pravljičen (kot so ga opisovali). Zelo nepravljično je bilo tudi moje počutje in navidezni nasmešek na fotografiji, ki je bila posneta po neprespani noči. Sanjsko dojenje je predstavljalo hud izziv in ne pravljico, ker mleka ni in ni bilo (za izvoz kot so mi obljubljali). Še manj pravljična je bila bolečina (in vse zvezde, ki sem jih videla), ko se je prisesal na krvavo in razpokano bradavico. Ko pa je končno zaspal sem se soočala z drugimi bolečinami, ki jih ni ublažil niti tisti ergonomsko oblikovan oh in sploh top obroč, ki sem ga (tako kot ostalih sto nepotrebnih pripomočkov) morala imeti.

Pa vendar se za mojim bledim obrazom ne skriva le bolečina (ki jo je bilo še najlažje potrpeti), temveč tudi strah in stres, ker se prvič soočam z vsemi začetnimi težavami in hkrati spoznavam to malo nebogljeno bitje, ki je popolnoma odvisno od jokajoče mame, ki išče zadnje atome energije, da že na začetku ne zaj.!

Pa naj te vseeno potolažim – ZMOGLA SEM IN TUDI TI BOŠ!! Ti, ki se počutiš kot da si edina, ki jamra in ima zaradi tega slabo vest! Ni je potrebno imeti! Vse smo se soočale s podobnimi težavami, strahom in utrujenostjo. Vse smo jokale, vse smo se iskale in se spraševale kdaj bo lažje … PRIDE DAN, ko ni več tako zelo težko! Res pride! Pride dan, ko za vsak naporen trenutek dobiš zahvalo v obliki objema, poljuba, nasmeha in besed “mami, jaz te imam tako rad”!

Zato ti ne bom rekla uživaj (ker prehitro mine), ampak zdrži (in prosi za pomoč, ko jo potrebuješ), kmalu bo bolje! #odmamicezamamico

Like
Like Love Haha Wow Sad Angry
2