ZA ALI PROTI

20160731_132555[1]

Ura je natanko 1.24 ponoči. Med sprehajanjem po stanovanju slišim samo glasno dihanje spečega Izaka, ki se potolaži le v mojem naročju. Ta pikasti mali fantek se že tretjo noč stiska k meni, ter izmenično joka in drema. Predvideno nadaljevanje noric nas je doletelo v začetku tedna. Kako je bilo prvič pri Žanu, natanko dva tedna nazaj, si lahko preberete tu. Sem mislila, da slabše že ne more biti … Kako zelo sem se zmotila!

Utrujeni, nenaspani in popolnoma izmučeni se borimo proti tej zahrbtni bolezni, ki je “napadla” malega veseljaka.”Ojoj, to je pa res huda oblika noric …” je dejala dežurna pediatrinja, ko smo se prišli pokazati. “Če ne bo jutri bolje vas pošljem na infekcijsko kliniko v Ljubljano.” je še na koncu pripomnila. V tistem trenutku se je cmok v mojem grlu povečal, postalo mi je slabo in bila sem na robu joka. “Zadržuj se in bodi močna! Vsega bo še saj so otroci!” sem si mislila. Ampak v tistem trenutku te čustva preveč prevzamejo. Ne razmišljaš trezno. Razmišljaš kot mama bolnega otroka.

V teh dolgih in napornih dnevih sem v glavi premlevala vse možne scenarije in načine kako mu pomagati in lajšati bolečine. Nič ni pomagalo, nobeno čaranje. Nič! Treba se je preprosto sprijazniti in čakati, da mine. Dati času čas, stati ob strani in ljubiti.

Nisem mogla mimo občutka krivde, ki je zagotovo stalen spremljevalec vsake izmed nas. Vedenje, da za vodene koze pravzaprav obstaja tudi cepivo in, da bi se nastali situaciji lahko čisto lepo izognili. Le zakaj se o preventivi nisem pozanimala že prej? Nisem naredila dovolj! In kaj, če ostanejo, zaradi hude oblike tudi hude posledice? Tega si ne bi mogla oprostiti … Mučil me je stavek, ki sem ga prebrala v strokovnem članku – eden izmed štiri tisoč otrok po prebolelih noricah zboli za vnetjem možganskih ovojnic. Samo ta številka je odmevala v moji glavi in tega sem se bala. Tokrat so se mi blage posledice morebitnega cepljenja zdele čisto sprejemljive. Predvsem zaradi tako hude oblike, ki jo preboleva in, ki bi lahko pustila hude posledice.

To objavo ne pišem kot oseba, ki precejšnji del faksa gulila teorijo infekcijskih bolezni. Ravno tako tega ne pišem kot oseba, ki dela na področju zdravstvene statistike.  To objavo piše zgolj utrujena mamica, ki želi dobro svojemu otroku in mrzlično išče najboljše rešitve. Mamica, ki postavlja na tehtnico dve slabi možnosti in se odloča za tisto, ki je manj škodljiva. Mamica, ki si želi, da bi vrnila čas in otroka cepila, ter ga tako rešila vseh muk, ki jih zdaj doživlja. Mamica, ki se zelo boji posledic. Mamica, ki ne želi nikogar prepričevati ali spreminjati njegov pogled na cepljenje in zdravstvo. In mamica, ki si ne želi nestrpnosti, žalitev in slabe volje zaradi njenega mnenja!

Zdaj je ura že 2.11. Na pol v spanju in z bolečinami v križu zaradi nošenja enajstkilskega štirinajstmesečnika, imam za vas le eno sporočilo. Za vse vas – ne glede na to ali ste za ali proti! Objemite, poljubčkajte in ljubite svoje sončke z vso silo in močjo! Je že res, da so včasih nagajivi, trmarijo ali pa ne spijo, ne jedo zelenjave in podobno. Te malenkosti v resnici niso tako zelo pomembne, niso bistvo! Uživajte z njimi in se veselite vsakega zdravega dneva. Ja, je zguljeno, ampak še kako resnično … Pomembno je le eno – DA SO ZDRAVI!

Pazite nase,

UTRUJENA MAMI NA OFF

Like
Like Love Haha Wow Sad Angry
14